Čisto človeško je, da ko se naučimo nečesa novega želimo to naučiti tudi svoje najbližje.  Pred leti sem imela obdobje vegetarijanstva. In seveda sem želela takega prehranjevanja naučiti tudi svojega moža. Si morete misliti, da mi ni uspelo. Potem sem začela z jogo in meditacijo. In spet sem odkrivala nove svetove in se učila novih modrosti. Seveda se moji najbližji niso kar strinjali s tem, kar sem jih učila. Po veeeliko letih dela na sebi, razumem, da so to bile samo faze, skozi katere gre vsak, ki stopi na to pot. Na koncu spoznaš, da je vsak svoje sreče kovač. Seveda se je moja vibracija spreminjala in nekako sama vplivala tudi na moje najbližje. Očitno, saj drugače naši odnosi ne bi bili takšni kot so.
Ko pa človek že misli, da nikogar več ne sili k spreminjanju, če pač ne želi, se pojavi novo spoznanje. Pri svojih več kot štiridesetih letih spoznavam, kako sebični smo otroci do svojih staršev. Stalno zahtevamo nekaj od njih, kot da so nam dolžni dati še tisto ljubezen, ki nam jo kot ljudje ne morejo dati.  Nisem zahtevala materialnih stvari, pač pa čustvene hrane in visoko zavest. Sprejemam, da mi starši tega ne zmorejo dati v tem trenutku. Šele zdaj se zavedam, da sem bila dokaj zahteven otrok. Vedno sem malce drugače razmišljala, bila drugačna od drugih….in mogoče je bilo to s strani mojih staršev  težko sprejeti. S svojim načinom delovanja sem jih silila k razmišljanju o stvareh o katerih nista želela razmišljati. Na nek način, sem jima pokazala, kje imata rane, in to ni prijetno, sploh če živiš pod isto streho. Vse razumem. Zakaj se šele sedaj zavedam vsega tega?  Ker sem dojemala starše, kot osebe, ki ti vedno in povsod dajejo podporo in te sprejemajo, ne glede na to kakšen si. Nisem pa bila pripravljena na spoznanje, da te sprejemajo in podpirajo samo toliko kot oni zmorejo. Zdaj vem. Imam dve hčerki in vidim kako sta neizprosni. Veliko me učita. 
Pred kratkim mi je bilo rečeno naj pustim tiste, ki nočejo moje pomoči  in  jo dam raje tistim, ki so pripravljeni na sodelovanje. Vsa ta leta sem se učila raznih stvari in čisto normalno se mi je zdelo, da s tem pomagam tudi svojim staršem. Zdaj razumem, da sem stala pred zaprtimi vrati. Veliko soočanje zame in hkrati veliko darilo. Lahko sem se odvezala  od  moje 'misije'.  Vem, da nas je veliko, ki v svojih srcih nosimo željo pomagati drugim. Toda, katera mera pomoči je prava? Tista, ki jo mi čutimo ali tista, ki jo želi oseba sprejeti?  Jaz imam svoj odgovor: daj tistemu, ki želi, da mu pomagaš.