Verjamem, da vas je veliko takih dušic, ki nosite podobno
zgodbo in morda najdete v njej potrditev in vedenje, da smo vsi dobri taki kot
smo.

Vsak živi v svojem okolju, z ljudmi, živalmi, rastlinami…
In vsak doživlja svojo zgodbo. Štorklja nas je spustila v določeno družino, v
prav tako, ki je najboljša za nas, za naše učenje in prebujanje. In vsa okolica
nas je od malega učila, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj se lahko dela in kaj ne,
kakšen moraš biti, ker drugače nekaj ni v redu. Kot posledica tega želiš biti
del družbe, del skupine ljudi, jim pripadati. In bolj, ko želiš 'pasati' tja
noter, bolj ugotavljaš, da ne gre. Torej mora biti z menoj res nekaj narobe, je
verjetno glavna misel ob tem. 'Zakaj me nočejo?' se sprašuješ. Zakaj me nimajo
radi, tako kot mojo prijateljico? Zakaj sem drugačna? Kaj je narobe z menoj? In
po možnosti se to sprašuješ celo svoje življenje.

Če je prav, ugotoviš, da ni nič narobe s teboj, si
enostavno to kar si. Zakaj bi se rinila med ljudi, ki ti pravzaprav ne
odgovarjajo? Zakaj bi se delala, da si nekaj, kar nisi?

Potem nekega dne prideš med ljudi, ki so ti podobni. In
začuda se tam zelo dobro počutiš. Čutiš, da si sprejeta. In pomisliš: kaj je tu
drugače? Zakaj tu gre in takrat ni šlo?

In ti je takoj jasno. Ljudje smo različni, različno
dojemamo stvari, različno vemo kaj se pravzaprav dogaja v ozadju…. In ti poznaš
resnico, veš, da je možno, veš, da obstajajo čudeži in srečni konci. Tega ti ni
mogel izbrisati nihče. Toda, ker te je okolje naučilo, da so to le sanje,
iluzija, pravljice…si pozabila na to, pozabila si sanjati še naprej. Rekli so,
da je resnica to, kar pravijo oni. Vendar te nekaj ni pustilo pri miru.

In sedaj, po vsem tem času,  si končno 
ugotovila, da so tiste sanje, pravzaprav resnica in da je vse ostalo
iluzija. Kako smešno. In da ljudje, med katerimi se dobro počutiš, vedo, kar
veš ti in so sanjači, sanjačice. Zato se tako dobro počutiš z njimi. In zdaj
veš, zakaj nisi mogla biti del tiste družbe. Njihovi pogledi so bili preveč
drugačni, preveč togi, preveč omejeni in predvsem niso imeli sanj, ki si jih
imela ti.

In sedaj zaupaš v te sanje in veš, da morajo ljudje
slišati, vse česar ne vedo. Samo, da se spomnijo, da že vedo in da so lahko
tudi srečni, nasmejani in radostni. Da ni nič narobe, če opustijo tekmovanje,
zavist, ljubosumje… Da obstaja nekaj večjega, veliko večjega, kot si lahko
sploh zamislijo. Da imajo lahko vse kar si zaželijo in da je pot do tja
enostavna. In da je to pravica vsakega od nas.

Vendar iluzija je močna.
Veliko ljudi verjame v njo. Veliko ljudi verjame v trpljenje in bolečino. To je
normalno. Zato je še vedno tu. Jaz pa ti pravim: sanjaj, vztrajaj, to kar čutiš
znotraj sebe je resnica in čisto zares obstaja. Čas je, da začutiš, da si zopet
ti. Stopaj proti temu, korak za korakom, prišla boš na cilj. Verjemi. Uspela
boš. Vidiš tisti svoj nasmejani obraz?  Vidiš zopet iskrice v svojih očeh? Poglej se v
ogledalo. Tu si. Z menoj, z roko v roki in praviš: ja, uspelo mi je. To sem
jaz. Le kako sem lahko pozabila na vse to? Hvala.