Čeprav sem prebrala že marsikatero knjigo, slišala veliko novega in izkusila na svoji koži, se mi še zgodi, da pozabim tisto najpomembnejše. Tako kot včeraj, ko sem se pogovarjala z Barbaro (ne s seboj) in sem ugotovila, da se kar naprej zahvaljuje za solato. In vsak dan ima svežo solato pred vrati. In sem razmišljala, zakaj se ne bi potem jaz zahvaljevala za denar? Saj  med solato in denarjem praktično ni razlike. Nekako ju pritegneš v svoje življenje. In sem pregledala koliko denarja sem dobila tisti dan. Verjetno tega ne bi opazila, če ne bi to zapisala. Sem bila kar presenečena nad vso denarno solato. Svojim strankam vedno pravim: zapišite, ker boste tako videli čisto drugo sliko. Marsikomu to ni všeč. Vendar se splača. Ko imaš stvari na papirju, ti um ne more več dopovedovati, da si brez denarja, ko pa točno vidiš situacijo. Um nas zna zelo pretentati, če mu pustimo da vodi naše življenje. Če mu pustimo bo stalno ponavljal eno in isto: nimam denarja, nimam denarja…. Marsikdo ne ve,  da je naloga uma nekaj drugega. Zato je prav, da ga počasi umirimo. Lahko z meditacijo, sprehodom, poslušanjem manter…. Tako bomo končno slišali sami sebe. Resničnega sebe, svojo dušo. Slišali bomo tihi šepet, ki nam pravi, da je vse dobro, da smo točno tam kjer je prav da smo. Duša nam šepeta vsak trenutek, vsako minuto… Govori nam o modrostih, ki jih naš um ne razume. Govori nam kako smo lepi, kako smo čista ljubezen, kako smo ljubljeni in varni. Govori nam o vseh tistih lepotah življenja, ki obstajajo okrog nas in ki jih ne moremo videti, če je naš um glasen in nemiren. Zato jaz potrebujem veliko samote. Da začutim kje naj zavijem levo in kje desno. Da ob vsej poplavi informacij, ki pritekajo k meni, ostajam zvesta sebi, da vem, da vem marsikaj, kar ni za vsaka ušesa, saj me vsi ne morejo razumeti. V tišini sem doumela, da je ta modrost, ki prihaja iz mene večja od mene, da ni nič narobe z menoj, da sem samo bolj občutljiva za vse besede, občutke, energijo, ki prihaja k meni in da mi je marsikaj jasno in enostavno vem določene stvari.  Marsikdaj nisem znala razločiti kaj je moje in kaj prihaja iz okolja. In sem se grizla. Veliko krivde je bilo v meni. In prav pred kratkim sem spoznala kako sem si na svoja ramena obesila breme, da sem dolžna poskrbeti za zdravje in počutje svojih staršev. In temu se sedaj odpovedujem, z lahkoto, saj se zavedam, da to ni moje in da lahko poskrbim samo sama zase.  Zdaj se zavedam, da imamo vsi vir zdravja in ljubezni v sebi. Vem, da lahko pomagam dušam, ki si želijo mojo pomoč in vem, da je prav da ostale pustim pri miru. In kakor je lepo rekla Vesna: rada imam svojega otroka, vendar hvala bog, da si mi dal otroka,  starše, brata, prijatelje in moža. Hvala za vse, kar me obdaja in hvala za vse lepote tega sveta in to možnost raziskovanja ki mi je dana. Hvala, da sem lahko to kar sem v tem trenutku. In hvala za blagoslove vseh, ki zdaj  berete te vrstice.