ILUZIJA

Zakaj pravzaprav delam, kar delam? Ker verjamem in vem, da je vse razen ljubezni iluzija. Ker verjamem, da smo lahko srečni in je prav, da smo srečni. Ker imamo vse kar potrebujemo, da odložimo vsa bremena, vse nahrbtnike, ki jih nosimo že tisočletja s seboj.

Vem, da je vse tako, kot je najbolj prav za vse v tem trenutku. Vem, da je za vse poskrbljeno. In vem, da obstaja pot iz drame.

Pred veliko leti mi je določena oseba rekla, da ni možno, da človek na tem svetu dela to kar si želi delati. Moje mnenje je bilo popolnoma drugačno. In kako živiva jaz in ta oseba? Sama živim svoje sanje, druga oseba živi življenje drugih. Ker enostavne ne verjame, da je kaj drugega sploh mogoče. In ob njegovih besedah sem dobila še večjo motivacijo, da nadaljujem pot proti temu, kar sem si želela. Zato sem nadaljevala. In verjela vase. Verjela sem, da je možno vse, čisto vse.

Ko so prišli otroci, sem prebirala pravljice, tiste s srečnim koncem in resnično sem verjela, da je to možno. Danes vem, da je sreča na dosegu . Od nje te loči samo pikica. Ko se odločiš, da je sreča tu, je tu. Ne iščeš jo več, enostavno se že dogaja. Pogledaš okrog sebe in ugotoviš koliko sreče je tam. In pogledaš v sebe in vidiš veliko košaro sreče. In vidiš boga v vsem in vsakem. In kako je lahko še boljše kot to? Potem vidiš, kako to vedenje, zavedanje širiš kot lučko naprej.

Narediš intuitivni reading.  Oseba, ki to posluša, spozna nekaj in naredi korak naprej. Zaradi tega koraka pomaga tisočim ljudem. In vse se je začelo z enim malim vpogledom. Vidiš kako se širi naprej, kar delaš. In občutek je prijeten. In zato vem, da sem na pravi poti. Včasih me zanese stran, vendar samo za trenutek. Za toliko, da se zopet najdem in zopet vem: ja tole je pravo zame. In zopet sem v zavedanju, da sem na prevem mestu ob pravem času. Ja, vse to je življenje, ljubeče življenje, ki čaka da se prebudimo. In kakor je sedaj, je čisto ok. Vse je vredu in smo na pravem mestu.